Kdo izvaja oceno tveganja?

Oceno tveganja lahko naredi delodajalec ali strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu (prioritetno notranji delavec, ki je zaposlen pri delodajalcu ali pa zunanji), ki ga izbere in določi delodajalec. Za oceno tveganja je vedno odgovoren delodajalec. Dejstvo, da izvajanje ocenjevanja tveganja poveri drugim osebam, ga ne odrešuje odgovornosti. Način ocene tveganja naj bo torej tak, da ga razume in je sposoben izvesti vsak delodajalec.  Pri delu z računalnikom je možna enostavna ocena tveganja, ki pa je kljub temu dovolj dobra, da se zagotovi ustrezna raven varnosti in zdravja pri delu.

Ocenjevalec tveganja mora biti ustrezno usposobljen, s potrebnimi znanji in izkušnjami za izvedbo ocenjevanja tveganj delovnih mest z računalnikom. Kljub temu pa ocenjevalec tveganja (če ni to delodajalec sam) ne nosi nobene pravne odgovornosti za stanje varnosti in zdravja na delovnih mestih.

Naloge ocenjevalca tveganj

Načrtovanje

• narediti prednostni red izvedbe ocenjevanja tveganj na področju, kjer je dobil nalogo ocenitve tveganja,
• pridobiti načrte delovnih prostorov, označiti posamezna delovna mesta in identificirati uporabnike/delavce,
• administriranje vprašalnikov za samopresojo do uporabnikov in zbiranje izpolnjenih vprašalnikov
• pregled vprašalnikov in določitev prioritete ocenjevanja.

Ocenjevanje

• identificiranje nalog delavcev, delovnega okolja in omejitev,
• zagotoviti, da so delavci obveščeni in usposobljeni glede osnov varnega in zdravju neškodljivega načina dela z računalniki in ustrezno ureditvijo delovnega mesta,
• izvesti oceno tveganja za delovno mesto z računalnikom, predlagati ukrepe in dokumentirati,
• identificirati nevarnosti in oceniti splošna tveganja v pisarnah.

Zmanjševanje ravni tveganja

• pomagati pri tem, da se izvedejo ustrezni varnostni ukrepi na podlagi rezultatov ocenjevanja,
• posebej slediti ukrepe pri delovnih mestih, kjer je bila ugotovljena visoka raven tveganja,
• delovati kot lokalna informacijska točka za delavce, tako da se problemi lažje in učinkoviteje rešujejo,
• obveščati delovodje o njihovih dolžnostih glede ukrepov, ki jih je treba izvesti,
• zagotoviti, da so uporabniki/delavci obveščeni o izvedenih ukrepih – razložiti jim, kaj to za njih pomeni.

Nadzor - monitoring

• revidirati oceno tveganja, če pride do pomembnih sprememb na delovnih mestih ali v primeru novih uporabnikov/delavcev na določenem delovnem mestu.

Dokumentiranje in hranjenje dokumentacije

• posredovati dokumentacijo do uporabnikov/delavcev v podpis in nato do vodstva v podpis,
• hraniti dokumentacijo na varnem vendar pa vseeno lahko dostopnem mestu,
• generirati skupne zapiske, v katerih se beležijo datumi in rezultati posameznih ocenjevanj tveganj. Ti zapiski naj bodo vedno na voljo.

Načrtovanje ocenjevanja tveganja

Učinkovito načrtovanje naredi proces ocenjevanja tveganja enostavnejši. Ocenjevalec tveganja identificira, locira in oštevilči vsako delovno mesto v vsakem delovnem prostoru, da se omogoči sledljivost. Poleg tega so za namen ocenjevanja identificirani tudi uporabniki oziroma delavci, ki delajo na teh delovnih mestih.

Ocenjevalec tveganja mora imeti:

• načrt razmestitve (layout) delovnih mest z računalnikom,
• spisek uporabnikov – delavcev; spisek vseh, ki uporabljajo delovno mesto z računalnikom, bodisi gre za poln delovni čas, občasno delo ali delo pogodbenikov, za katere ima ocenjevalec odgovornost, da jih upošteva pri oceni tveganja,
• splošen obrazec ocenjevanja, s katerim spremlja celoten proces ocenjevanja tveganja.

Večkrat se zgodi, da mora ocenjevalec tveganja izvajati ocenjevanje tveganja poleg njegovih običajnih delovnih zadolžitev in ima zato na razpolago omejen čas za izvedbo te naloge. Zaradi tega je nujno, da ocenjevalec tveganja naredi prednostni red izvajanja nalog, povezanih z ocenjevanjem tveganja, glede na naslednje faktorje:

• obstoj kakršnihkoli zdravstvenih težav. Delavci, ki že trpijo določene bolečine in neugodje pri uporabi računalnikov so seveda najvišja prioriteta;
• pogostost in  trajanje uporabe računalnikov. Nekdo, ki več uporablja računalnik, in dela pod znatno delovno obremenitvijo, bo imel prednost pred tistimi, ki računalnik ne uporabljajo prav pogosto.
• starost in splošno stanje delovnih mest z računalniki. Vsa delovna mesta seveda morajo biti v skladu s pravilnikom, ki se nanaša na varno in zdravju neškodljivo delo z računalniki. Vendar pa ta pravilnik postavlja le minimalne zahteve. Osredotočiti se je treba najprej na najstarejša delovna mesta z najstarejšo računalniško opremo (strojno in /ali programsko).

V zvezi z določanjem teh prioritet je priporočeno, da se ocenjevalec tveganja podrobno  seznani z dejansko situacijo »na terenu«. To mu bo omogočilo, da bo lažje identificiral posamezne delavce in delovna mesta ter naredil prednostni vrstni red ocenjevanja tveganja.

Vprašalnik za samopresojo

Vprašalnik za samopresojo oziroma »samoocenjevanje« je zelo pomemben del procesa ocenjevanja tveganja. Uporabniki (delavci) slikovne zaslonske opreme vedo, kje so problemi in ali se udobno počutijo pri delu. Vprašalnik mora obsegati najmanj vsa poglavja iz priloge Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnimi zasloni (Ur. List RS, št. 30/00 in št. 73/05), torej morajo obravnavati monitor, tipkovnico, delovni stol, mizo, delovno okolje in programsko opremo. Vprašanja morajo biti oblikovana tako, da so možni jasni in nedvoumni odgovori DA/NE, pri tem pa mora odgovor NE pomeniti jasno indikacijo za možnost tveganja pri delu. 

Izvedba ocenjevanja tveganja na delovnem mestu z računalnikom

Vprašalnik za samopresojo predstavlja začetno točko ocenjevanja. Zato mora biti ta vprašalnik delavcu poslan preden se začne ocenjevanje tveganja. Samo ocenjevanje tveganja naj se izvaja na samem delovnem mestu ob prisotnosti delavca, ki dela na tem delovnem mestu.

Vprašalnik mora biti izpolnjen za vsako delovno mesto s strani delavca, ki je glavni uporabnik določenega delovnega mesta. Kjer določeno delovno mesto uporablja več delavcev, imajo lahko posamezni delavci različne zahteve, kar lahko vpliva na varno in zdravju neškodljivo uporabo delovnega mesta. V tem primeru mora ocenjevalec tveganja zbrati čim več podatkov od vseh delavcev, jih med seboj primerjati in poiskati najboljšo rešitev.

Preučevanje vprašalnikov

Tam, kjer se ugotovi problem v izpolnjenem vprašalniku, npr. da delavec odgovori z NE, je treba zadevo podrobno preučiti. Obstaja tudi možnost, da je bilo vprašanje narobe razumljeno in da problem pravzaprav ne obstaja.

Ni nujno, da odgovori DA v vprašalniku pomenijo, da ni nikakršnih problemov. Obstaja možnost, da delavec spregleda nekaj pomembnega ali pa gre za kumulativen učinek več relativno nepomembnih zadev, ki v kombinaciji lahko povzročijo problem. Ocenjevalec tveganja mora znati razpoznati vse možne interakcije in znati gledati bolj kompleksno na celotno zadevo.

Usposabljanje in obveščanje delavcev

Ocenjevanje tveganja je dobra priložnost za dajanje ustreznih informacij delavcu glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, kot na primer obveščanje o politiki podjetja v zvezi s pregledi oči in vida, obveščanje o pomembnosti rednih (po možnosti aktivnih) odmorov ter seznanjanje z navodili kam se obrniti, če pride do problemov pri uporabi slikovne zaslonske opreme. To je tudi odlična priložnost za usposabljanje delavcev glede pravilne ureditve delovnega mesta, postavitve monitorja, tipkovnice, nastavitve delovnega stola itd.

Identificiranje in beleženje problemov

Ocenjevalec tveganja mora sistematično preučiti vse vprašalnike in se odločiti o ustreznih ukrepih za odpravo problemov. Istočasno je treba določiti tudi osebo, ki bo izvedla posamezen ukrep ter rok za izvedbo ukrepa. Običajno je pri tem potrebno tudi upoštevati način dela posameznika, ki se lahko od človeka do človeka zelo razlikuje, npr. način tipkanja, način vstajanja s stola, drža telesa itd. Ocenjevanje tveganja mora biti dinamično in ne statično. Pri tem je zelo pomembno opozoriti tudi na nevarnosti, ki niso neposredno povezane z delom z računalnikom, kot so:

• nevarnosti padca, spotaknitve, zdrsa,
• nevarnosti v povezavi z električnim tokom,
• neustrezno zlaganje in postavljanje opreme in pripomočkov
• ovire pri dostopu do delovnega mesta,
• ročno premeščanje bremen npr. dvigovanje težkih paketov fotokopirnega papirja.

Določitev ravni tveganja

Vsako ocenjevanje tveganja lahko ugotovi več problemov. Spisek problemov s pripadajočimi ukrepi je običajno obsežen in zajema veliko zadev. Nedvomno obstaja potreba, da se za vsak problem določi raven tveganja. To bo ocenjevalcu tveganja pomagalo pri določanju o prednostnem vrstnem redu izvajanja ukrepov, tako da bodo tisti problemi z največjim potencialnim tveganjem za nezgodo obravnavani najprej.

Tveganje je kombinacija verjetnosti, da bo prišlo do poškodbe ali bolezni, povezane z delom, in resnosti poškodbe ali bolezni, povezane z delom. To je možno na enostaven način prevesti v skalo ocen od 1 do 9, pri čemer ocene 6 in 9 predstavljajo visoko tveganje, oceni 3 in 4 predstavljajo srednje tveganje, oceni 1 in 2 pa nizko tveganje. To enostavno določanje ravni tveganja, ki v primeru ocenjevanja delovnih mest z računalnikom popolnoma zadostuje, je opisano tukaj .

Odpravljanje in zmanjševanje tveganja

Veliko problemov je možno odpraviti v času samega ocenjevanja tveganja. Na primer, ustrezna prilagoditev višine sedalnega dela stola, postavitev monitorja na udobno razdaljo od oči, zastrtje žaluzij in podobno. Ti ukrepe je treba zabeležiti skupaj z imenom osebe, ki je izvedla te ukrepe, in navedbo datum izvedbe ukrepa. Ostali ukrepi oziroma zahteve za izvedbo ukrepov so posredovani do ustreznega oddelka v podjetju oziroma organizaciji. V vsakem primeru morajo biti uporabniki/delavci obveščeni o rezultatu ocenjevanja tveganja in o tem, kdaj približno se bodo izvedli ukrepi za odpravo problemov na njihovem delovnem mestu.

Dokumentiranje ocenjevanja tveganja

Ocenjevanje tveganja je treba dokumentirati. To omogoča vsem, ki jih to zadeva, da lahko sledijo temu, kateri ukrepi so že bili izvedeni in kateri še morajo biti izvedeni in kdaj.

Dobra dokumentacija o oceni tveganja delovnega mesta z računalnikom mora vsebovati naslednje:

• (če je le mogoče) ime uporabnika/delavca, lokacijo delovnega mesta in datum izvedbe ocene tveganja. Dokumentacija mora navajati identificirane probleme, raven tveganja, izvedene ukrepe v času ocenjevanja tveganja in ukrepe, ki jih je potrebno še izvesti;
• podpis uporabnika/delavca, tako da je možno ugotoviti, da je le-ta sodeloval pri ocenjevanju tveganja; podpis delovodje (neposredno nadrejenega); podpis ocenjevalca tveganj;
• izpolnjen vprašalnik za samopresojo.

Hranjenje dokumentacije

Pisna dokumentacija (Izjava o varnosti z oceno tveganja za delovna mest z računalnikom) pomeni, da podjetje izpolnjuje zahteve pravilnika, ki se nanaša na varno in zdravju neškodljivo delo z računalnikom. Poleg tega ta dokumentacija služi vodstvu podjetja v primeru tožb.

Dokumentacijo je treba hraniti na varnem mestu. Dokumentacija mora biti lahko dostopna vsem, ki se jih to tiče.

Revizija ocenjevanja tveganja

Ocenjevalec tveganja mora ugotavljati, ali na določenem delovnem mestu pride do pomembnih sprememb v opremi ali v načinu izvajanja delovnih nalog, ter tudi, če je nov delavec, ki dela na določenem delovnem mestu, bistveno drugačen od prejšnjega delavca (višina, starost, vid, druge omejitve). Tudi če do bistvenih sprememb ni prišlo, je treba ocenjevanje tveganja ponoviti vsaj na dva ali tri leta, in sicer zaradi hitrega tehnološkega napredka na tem področju.

Bistvene spremembe na delovnem mestu z računalnikom so lahko:

• velike spremembe pri pohištvu (npr. nov stol, nova miza);
• velike spremembe pri delovnem okolju (npr. razsvetljava, ogrevanje);
• prestavitev delovnega mesta (sprememba lokacije);
• pomembno povečanje časa uporabe računalnika;
• velike spremembe pri strojni opremi (monitor, tipkovnica, drugi pripomočki)
• velike spremembe pri programski opremi;
• pomembne spremembe pri zahtevah delovnih nalog (npr. potrebna večja hitrost izvajanja nalog ali natančnost)

Oceno tveganja je prav tako potrebno revidirati, če znanstvene raziskave pokažejo, da je verjetnost za nastanek zdravstvenih težav večja kot je bilo ugotovljeno prej. Potrebno je slediti tudi poročilom o morebitnih novonastalih tveganjih, ki v trenutku ocenjevanja tveganj še niso bila poznana.