Delati in živeti v Evropi

11.07.2018

Eurofound je junija objavil publikacijo, v kateri povzema ključne ugotovitve svojih najnovejših raziskav o delovnih in življenjskih razmerah v Evropi.

V publikaciji Living and Working in Europe 2017 Eurofound navaja, da so v EU prisotni izrazito pozitivni trendi na področju zaposlovanja, saj še nikoli ni delalo tako veliko število ljudi. V zadnjih letih je najhitreje raslo število najbolje plačanih delovnih mest, zlasti v dejavnosti IKT in v zdravstvu. Zmanjšalo se je število brezposelnih, pri čemer je opazen dramatičen padec brezposelnosti med mladimi.

Ne glede na optimistično sliko trgov dela pa se EU še vedno sooča s hudim problemom dolgotrajne brezposelnosti. Kar polovica (9.5 milijonov) brezposelnih sodi v kategorijo dolgotrajno brezposelnih, od tega jih je 6 milijonov brezposelnih več kot 2 leti. Posledica ekonomske krize leta 2008 je tudi podzaposlenost, saj bi kar četrtina (10 milijonov) zaposlenih s krajšim delovnim časom od polnega želela delati polni delovni čas. Po ocenah Eurofound-a predstavlja podzaposlenost enega najbolj akutnih problemov EU. Velik problem je tudi revščina zaposlenih. Vlade večinoma sprejemajo ukrepe, usmerjene v revščino na splošno, medtem ko bi morale večjo pozornost nameniti revnim zaposlenim, pri čemer je treba vedeti, da je ta problem kompleksen in ga ne smemo enačiti zgolj s problemom nizkih plač.

Izziv usklajevanja delovnega in zasebnega življenja je v EU vse bolj prisoten, še zlasti za starše majhnih otrok ter skrbnike ostarelih ali invalidnih sorodnikov. Ni presenečenje, da poroča o težavah pri usklajevanju dela in nalog, povezanih z nego, večji delež žensk (49 % žensk in 35 % moških, ki delajo poln delovni čas). Politike na področju delovnega časa bi torej morale v večji meri upoštevati potrebe posameznika v različnih življenjskih obdobjih. Boljše možnosti za usklajevanje delovnega in zasebnega življenja vplivajo tako na vzdržnost dela kot tudi na enakost spolov.

Čeprav se je v zadnjih 15 letih stopnja zaposlenosti starejših delavcev (55 do 64 let) konstantno dvigala, pa še vedno več kot polovica oseb iz te starostne skupine ne dela več. Države članice so na demografske spremembe večinoma odgovorile s podaljševanjem upokojitvene dobe in omejevanjem predčasne upokojitve, kar pa ne daje ustreznih rezultatov. Empirični dokazi namreč kažejo, da je potrebno vzdržno delo graditi na dobrih delovnih pogojih, ki prispevajo k zdravju, dobrem počutju, usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, varnosti zaposlitve in zaposljivosti.

Razlike med državami članicami so občutne: medtem ko švedski delavci lahko pričakujejo, da bodo delali 41,3 leta, kar je najdlje v EU, pa je pričakovana delovna doba italijanskih delavcev le 31,2 leta oziroma več kot 10 let manj. Tudi pričakovana delovna doba slovenskih delavcev je nizka (34,2 leti) in je za nekaj manj kot 1,5 leta nižja od povprečja EU (35,6 let) in za dobrih 7 let nižja od tiste na Švedskem.

Delo na daljavo je v zadnjih petih letih vse pogostejše. Največje ovire pravzaprav ne predstavlja pomanjkanje IKT vešščn, ampak nasprotovanje menedžerjev, ki menijo, da so delavci, ki ne delajo pod neposrednim nadzorom, manj učinkoviti. Podatki kažejo prav nasprotno – da so delavci, ki delajo na domu, bolj učinkoviti, ker imajo večjo avtonomijo, izpostavljeni so manjšemu številu motečih dejavnikov in v povprečju delajo dlje kot delavci, ki delajo v prostorih delodajalca. V EU redno opravljajo delo na domu le 3 % delavcev. Dodatnih 5 % je delavcev na daljavo z visoko stopnjo mobilnosti (v to kategorijo sodijo zlasti trgovski zastopniki), medtem ko jih 10 % občasno dela na različnih lokacijah. Na daljavo najpogosteje delajo strokovnjaki in menedžerji, pa tudi velik del uslužbencev. Delo na daljavo je najpogostejše v dejavnosti IKT, finančnem sektorju in storitvenem sektorju na splošno.

Ko govorimo o delu na daljavo, velja omeniti tudi problem zamegljenosti meje med delom in zasebnim življenjem. Raziskave kažejo, da je ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem tistih, ki redno opravljajo delo doma sicer nekoliko boljše od ravnotežja tistih, ki delajo v prostorih delodajalca, zato pa imajo visoko mobilni delavci, ki so neprestano na poti, precejšnje težave na tem podro?ju. Delo na daljavo ima pozitivne in negativne plati – po eni strani delavcu omogo?a bolj fleksibilen delovni ?as, po drugi strani pa ustvarja pritisk zaradi potrebe po stalni dosegljivosti. Na splošno se zdi, da delovni ?as postaja vse bolj elasti?na kategorija.

Tehnologija postopoma nadomešča delavce v številnih poklicih in dejavnostih. Eurofound meni, da srednjeročno ni mogoče pričakovati večjega odpuščanja zaradi digitalizacije in avtomatizacije, bo pa prišlo do avtomatizacije rutinskih nalog in nalog, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe, medtem ko se bodo naloge, ki zahtevajo človeške sposobnosti (kreativnost, sposobnost reševanja problemov, socialne veščine) preoblikovale v nove poklice.

Čeprav možnost dela preko spletnih platform ponuja posamezniku nove možnosti za zaposlitev in večjo svobodo pri odločanju o tem, kdaj in kje bo delal, pa ta oblika dela pogosto uteleša nizko kvalitetna delovna mesta (nizka plača, negotovost zaposlitve, pomanjkanje socialne varnosti, malo ali nič ugodnosti, ki so jih deležni delavci na običajnih delovnih mestih). V EU delo preko platform še ni razširjeno, opravlja pa se večinoma kot dodatna oblika zaposlitve. Ne glede na to, pa se že nakazuje pot, po kateri se utegne razvijati digitalna ekonomija. Zato morajo vlade in socialni partnerji s smiselnimi intervencijami poseči v oblikovanje bodoče digitalne ekonomije, da bi branili in uravnotežili interese obeh strani – gospodarstva in delavcev.

Po podatkih 4. evropske raziskave o življenjskih razmerah (anketiranje je bilo izvedeno leta 2016) se je stanje na področju zdravja v EU izboljšalo; prisotno je več optimizma; subjektivno dobro počutje ostaja na isti ravni; možnosti za usklajevanje delovnega in zasebnega življenja pa so se, kot že rečeno, poslabšale. Po ocenah anketirancev so se v EU zmanjšale tenzije med bogatimi in revnimi, delodajalci in delavci, mladimi in starimi, medtem ko so se povečale napetosti med verskimi skupnostmi in med različnimi etničnimi skupinami. Povečalo se je zaupanje v nacionalne institucije (ljudje najbolj zaupajo policiji in lokalnim oblastem, najmanj pa vladam in parlamentom).

Opaziti je mogoče, da je med ljudmi vse bolj prisoten strah, da bodo v starosti ostali brez sredstev za preživetje; skrb je izrazilo kar 61 % slovenskih anketirancev, za razliko od Danske in Avstrije, kjer je omenjeno skrb izrazilo le 27 % oziroma 36 % anketirancev.

Po mnenju Eurofounda lahko, ne glede na težave, še vedno trdimo, da je EU najboljši prostor za delo in življenje – čeprav obstajajo med državami članicami velike razlike. Daleč najslabše je stanje v Grčiji, medtem ko je zanimivo, da se nekatere države kandidatke uvršččajo pri nekaterih kazalnikih celo nad povprečje EU (Turčija) ali malo pod njim (Srbija in Črna Gora).

V naslednjih letih bo konvergenca držav članic EU klju?na tema. Na splošno se je namreč po ekonomski krizi leta 2008 življenjski standard v EU izboljšal, vendar se nekatere države članice in nekatere skupine prebivalstva še vedno soočajo s hudimi težavami. Slednje se odraža tudi na zadovoljstvu prebivalstva z življenjskimi razmerami. Plačne razlike med državami ostajajo velike, pri čemer so se tovrstne razlike znotraj številnih držav celo povečale.

Eurofond

Nazaj
Iskanje po strani

Prijavite se na obveščanjePrijava